Prvo konkretno fotografiranje z Optolongovim L-Enhance filtrom, na lokaciji nedaleč stran od Pustega Gradca. Slike so bile zajete v soboto 2.7 in petek 8.7.2022. Prva fotografija prikazuje Tančico z zvezdami, ta druga, pa Tančico brez zvezd.

Fotografija prikazuje NGC6995, poznano tudi kot nebulo Tančica oz. Netopir (z malo domišljije tudi viden). Fotografiranje je potekalo v družbi dobrega prijatelja (hvala za družbo Matjaž), na koncu pri izdelavi flat framov, so se mi pridružili še gospodje v modrem, ki so malo postrani gledali mojo postavitev in še bolj čudno gledali, ko sem jim razlagal, kaj delam (hvala vama, da nisem pristal v "belem" jopiču).

Osvetljenost lune je bila v soboto 2.7.2022 , 7.6%, v petek 8.7.2022 pa 59.8%. Filter L-Enhance se je odlično odrezal.

UPORABLJENA OPREMA:

• Montaža: Skywatcher HeQ5 Pro (na jeklenem tripodu)

• Teleskop: Lacerta 72/432mm quadruplet

• Kamera: DSLR Canon 500Da (modificiran)

• Vodenje: teleskop Svbony 30/120mm s kamero Neptune C2

• Filter: Optolong L-Enhance (2 incha)

• Program za polarno nastavitev in zajem fotografij: N.I.N.A

• Program za vodenje: PhD2

• Program za obdelavo podatkov: PixInsight

POSNETKI:

• ISO 1600

• LIGHT FRAMES - 120*180 sekund

• DARK FRAMES - 25*180 sekund

• BIAS FRAMES - 50*0.00025 sekunde

• FLAT FRAMES - 20 posnetkov

• DARK FLAT FRAMES - 20 posnetkov

SKUPNI ČAS OSVETLITVE - 6 UR

ŠE KRATEK OPIS OBJEKTA:

Meglica tančica je oblak segretega in ioniziranega plina in prahu v ozvezdju Laboda. Sestavlja vidne dele Labodove zanke, ostanka supernove, katere številni deli so pridobili lastna imena in kataloške identifikatorje. Izvorna supernova je bila zvezda, ki je bila 20-krat bolj masivna od Sonca in je eksplodirala pred 10.000 do 20.000 leti. V času eksplozije bi bila supernova videti svetlejša od Venere na nebu in vidna podnevi. Ostanki so se od takrat razširili in pokrivajo območje neba s premerom približno 3 stopinje (približno 6-kratni premer in 36-kratno območje polne Lune). Medtem ko so prejšnje ocene razdalje znašale od 1200 do 5800 svetlobnih let, nedavna določitev 2400 svetlobnih let temelji na neposrednih astrometričnih meritvah. (Ocene razdalje vplivajo tudi na ocene velikosti in starosti.) Vesoljski teleskop Hubble je posnel več slik meglice. Analiza emisij iz meglice kaže na prisotnost kisika, žvepla in vodika. Cygnus Loop je tudi močan oddajnik radijskih valov in rentgenskih žarkov.

V sodobni rabi se imena meglica tančica, meglica Cirrus in nitasta meglica na splošno nanašajo na vso vidno strukturo ostanka ali celo na celotno zanko samo. Struktura je tako velika, da je bilo več številk NGC dodeljenih različnim lokom meglice. Obstajajo tri glavne vizualne komponente: Zahodna tančica (znana tudi kot Caldwell 34), sestavljena iz NGC 6960 (»Čarovničina metla«, meglica Čipkasta meglica,  »Nitasta meglica« ) blizu zvezde v ospredju 52 Laboda; Vzhodna tančica (znana tudi kot Caldwell 33), katere najsvetlejše območje je NGC 6992, ki se nadaljuje južneje v NGC 6995 (skupaj z NGC 6992, znano tudi kot "omrežna meglica" ) in IC 1340; in Pickeringov trikotnik (ali Pickeringov trikotni pramen), najsvetlejši na severnem osrednjem robu zanke, vendar viden na fotografijah, ki se nadaljujejo proti osrednjemu delu zanke. NGC 6974 in NGC 6979 sta svetleča vozla v šibkejši zaplati meglice na severnem robu med NGC 6992 in Pickeringovim trikotnikom.

Meglico je 5. septembra 1784 odkril William Herschel. Zahodni del meglice je opisal kot "Razširjen; prehaja skozi' 52 Cygni ... blizu 2 stopinj v dolžino", vzhodni del pa je opisal kot "Razvejano meglico ... Naslednji del se razdeli na več tokov, ki se spet združijo proti jug." Ko so fino razdeljeni, so nekateri deli meglice videti kot vrvi podobne nitke. Standardna razlaga je, da so udarni valovi tako tanki, manj kot en del v 50.000 polmera, da je lupina vidna le, če jo gledamo natančno od roba, kar daje lupini videz filamenta. Na ocenjeni razdalji 2400 svetlobnih let ima meglica polmer 65 svetlobnih let (premer 130 svetlobnih let). Debelina vsakega filamenta je 1⁄50.000 polmera ali približno 4 milijarde milj, kar je približno razdalja od Zemlje do Plutona. Valovi na površini lupine vodijo do več nitastih slik, ki se zdijo prepletene. Meglica tančica z uporabljenimi novimi tehnikami obdelave. Čeprav ima meglica razmeroma svetlo integrirano magnitudo 7, se razprostira na tako velikem območju, da je površinska svetlost precej nizka, zato je meglica med astronomi razvpita kot težko vidna. Vendar pa lahko opazovalec jasno vidi meglico v teleskopu z uporabo astronomskega filtra O-III (ki izolira valovno dolžino svetlobe od dvojno ioniziranega kisika), saj skoraj vsa svetloba iz te meglice oddaja to valovno dolžino. 8-palčni (200 mm) teleskop, opremljen s filtrom O-III, prikazuje občutljivo čipko, ki je vidna na fotografijah. Manjši teleskopi s filtrom O-III lahko prav tako pokažejo meglico in nekateri trdijo, da jo je mogoče videti brez kakršnega koli optičnega pripomočka, razen filtra O-III, ki se približa očesu. Svetlejši segmenti meglice imajo oznake novega splošnega kataloga NGC 6960, 6974, 6979, 6992 in 6995. Najlažje najdemo segment 6960, ki poteka za 52 Labodom, zvezdo, ki jo je mogoče videti s prostim očesom. NGC 6992 in 6995 sta objekta na vzhodni strani zanke, ki ju je tudi razmeroma lahko videti. NGC 6974 in NGC 6979 sta vidni kot vozli v območju meglice vzdolž severnega roba. Pickeringov trikotnik je veliko bledejši in nima številke NGC (čeprav se zanj občasno uporablja 6979). Fotografsko ga je leta 1904 odkrila Williamina Fleming (po objavi novega splošnega kataloga), vendar je zasluge pripadel Edwardu Charlesu Pickeringu, direktorju njenega observatorija, kot je bilo takrat v navadi. Meglica Koprena se širi s hitrostjo približno 1,5 milijona kilometrov na uro. Z uporabo slik, ki jih je posnel vesoljski teleskop Hubble med letoma 1997 in 2015, je bilo neposredno opazovano širjenje meglice Koprena.

VIR: Wikipedia